failanje na vaji z bendom

“Katja, ti boš pa snemala. A je kul?” mi je rekla pevka.

Valda, ni problema.

Obenem pa se oglasi moj največji strah: da bom zafrknila še tako simpl opravilo.

Ampak lej, za družbena omrežja potrebujejo video in jaz sem edina tukaj, ki ne špila. Torej postanem snemalka.

Bend začne špilat. Jaz s telefonom v roki začnem hodit od enega do drugega, da jih posnamem.

Dokler se nekdo ne zmoti. Pevka poje prepočasi.

Vse ustavimo, bo treba spet od začetka.

Bend začne igrati, jaz pa s telefonom naokoli od enega do drugega... Stop!

Kitarist igra napačen riff.

Vse ustavimo, bo treba spet od začetka.

Bend začne igrati, jaz pa s telefonom naoko... Stop!

Bobnar je zamudil svoj začetek.

In tako je šlo ene parkrat.

Da ti povem, da po petih poskusih, ko jim je končno uspelo biti usklajeni s posnetkom, se res čisto nihče ni osredotočal na to, kako sem jih jaz snemala.

Da ne omenjam tega, kako mi je bilo v resnici fino, da so se drugi motili pri njihovih - v tistem trenutku pomembnejših - nalogah. Ker sem imela občutek, da tudi če jaz kaj zafrknem, ne bo take panike.

A nismo ljudje zanimivi?

Tukaj sem pomislila na tri stvari:

1) Kdo dela kaj narobe

Kako je zanimivo, da sem se sekirala glede tega, da bom nekaj naredila “narobe”, obenem pa mi je bilo všeč, ko je nekdo drug kaj naredil “narobe”.

Ravno takrat sem se namreč počutila, da je bolj sprejemljivo, če tudi sama naredim kako napako.

V kakšni drugi okoliščini se torej tega lahko spomnim sama - tudi če sem jaz ta prva, ki kaj zafrkne, je to lahko tudi podpora drugim, da ti je dovoljeno biti človek in delati napake.

2) Kaj si drugi mislijo

Hkrati me je bilo tudi strah, kako bi me v trenutku “napake” kar naenkrat vsi zasovražili in napodili ven iz sobe in nikoli več hoteli govoriti z mano.

Ko pa je nekdo drug storil napako, se to seveda ni zgodilo - in tudi sama nisem ne pevke ne kitarista ne nobenega drugega zasovražila ali kaj podobnega.

Včasih je fino opazit, kako imamo zase in za druge dvojna merila.

V tem primeru sem bila strožja do sebe kot do drugih, ampak včasih je tudi obratno!

3) Obsojanje napak drugih

Vseeno pa sem pri sebi zaznala kanček obsojanja ali pa celo naslade ob napaki nekoga drugega.

A veš tisti občutek, ko si rečeš: “Ha! Vsaj nisem bila jaz tista, ki je zafrnknila!” Ko si kar malo vesel, da je nekdo drug naredil napako, in imaš občutek ene male zmage znotraj sebe? Jap, tudi to sem začutila.

In tukaj se mi zdi ful pomembno uvidet, kako je točno ta del mene, ki druge obsoja, ko naredijo napako, povsem isti del, ki tudi mene obsoja in ki mi pravi, da me bojo drugi obsojali.

Z drugimi besedami: Če te je strah, da te bojo drugi obsojali, poglej, kje ti sam/a obsojaš druge. Vedno bo šlo za iste stvari.

Vsi smo pač ljudje, ane!

Skratka, ja. Pestro je bilo. Mislim, da konec koncev bend sploh ni uporabil nobenega posnetka. A ni to smešno? Pa tako super snemalko so imeli!

Je pa nastal en fajn zapis iz takega trenutka.

Hvala za branje!

Ali veš, da obstaja tudi plačljiva naročnina na hči nevihte? S tem dobivaš celotne zapise v svoj predalnik vsak teden!

Vedno pa tudi lahko deliš svoj vtis glede teme v objavi - kar tako, da odgovoriš na ta mejl!

Se bereva,

Katja