daj izpljuni že, kar imaš za povedat (je rekla prijazno)

Včasih mam pa tudi dosti nežnosti, pišuka.

Saj je prav. Res je, da živimo v svetu, ki je lahko marsikdaj krut. In se mi zdi, da je še posebej za ženske ful pomembno, da znamo gojiti nežnost - do sveta, do drugih, do sebe.

Obenem mi gre pa včasih kar malo na živce.

A veš, kaj mislim?

Pa ne gre toliko za nežnost samo, ampak takrat, ko dobim občutek, da je ta nežnost samo nek… strah. Neka krinka. Da se za njo skriva prošnja, zahteva, nuja, izziv.

A veš, kaj mislim?

Ko vidim tudi pri sebi, da posežem po neki fejk nežnosti. Takrat, ko si v resnici ne upam povedat nečesa iskreno, ker si ne upam povedat, kaj zares želim ali potrebujem ali pa bi bilo to, kar želim povedat, preveč kontroverzno.

Priznam, da to včasih opazim tudi pri drugih ženskah in si rečem (oziroma njej rečem v glavi): “Pa daj izpljuni že, kar imaš za povedat.”

Ne zato, ker bi jo želela prisiliti v karkoli.

Ampak ker si želim, da bi se opogumila in jasno in glasno povedala, kar želi povedat.

To pa ni isto kot biti nesramen ali vsiljiv.

Da ne bo pomote: Sploh ne obsojam žensk, ki to delajo. Nasprotno, zelo dobro jih razumem in fino se je zavedat, da je edini razlog, zakaj mi gre to včasih na živce prav to, da tudi sama sebi grem kdaj s tem na živce :)

Ker lajf je prav zabaven v tem smislu, a ni?

Skratka, ne vem točno, kam grem s tem zapisom. Nastal je bolj kot izraz mojega negodovanja nad občasnim pojavom “preveč nežnosti”.

Predvsem mogoče tudi zato, ker sem velika fenica resnične in pristne nežnosti. In se mi zdi, da potem ta “nežnost iz strahu” kvari njen imidž.

A se tebi tudi kdaj tako zdi? Če ja, mi napiši - lahko kar odgovoriš na ta mejl.

V vsakem primeru pa hvala za branje 🙏

Pred časom me je spet malo potegnilo v IG vode, pa me je kmalu spet minilo. Zato pa potem toliko bolj cenim tale prostor tukaj in tebe, ki to bereš.

Kmalu pa tudi v ta prostor uvedem eno spremembo ali novost. Zabavno!

Se bereva,

Katja