a to tebi res izgleda lepo?

Odpre telefon in mi pokaže video.

“A vidiš? Ta ima isti filter.”

Ozek nos, močno naličene oči, napuhnjene ustnice, poudarjene visoke ličnice.

Svakinja mi kaže video že tretje ženske, ki izgleda popolnoma isto kot prejšnji dve.

Nadaljuje: “Veliko jih uporablja ta filter. Potem pa začnejo zares verjeti, da tako izgledajo. Da so res tako lepe.”

Tukaj pa se meni nekaj zašteka.

“Kako to misliš, “da so res tako lepe”? Tebi je to všeč?”

“Seveda, saj zato pa je tak filter. Da jih naredi lepe. Samo problem, je, ker v resnici niso,” se malo zlobno zaheheta v odgovor.

Ne razumem.

Res me je presenetilo, da nekaterim tak filter dejansko izgleda dobro.

Sama imam namreč o tem drugačno mnenje. Pa ne zato, ker bi želela biti moralno boljša ali kaj takega, ampak ker mi takšen filter dejansko, v resnici, ne izgleda lepo.

Izgleda mi grozno.

Kot neke robotske, nečloveške, plastične, klonirane pojave.

A je še kdo tukaj odraščal s filmi Lindsay Lohan?

Tudi če nisi, ti je to ime zagotovo znano.

V zadnjih letih ima Lindsay nekakšno slavnostno vrnitev na sceno. Dobro, “slavnostno” je kar močna beseda. Pač ponovno je začela igrati v filmih.

Mislim, da je vsakomur takoj, ko jo zagleda, jasno, da je imela vsaj nekaj “estetsko” kirurških posegov.

In pred kratkim me je presenetilo, da sem s strani angleško govoreče youtuberke slišala, kako “dobro zdaj izgleda Lindsay Lohan”. In kako “vsi pravijo, da zdaj izgleda ful dobro”.

Jaz pa sem se spraševala: Kdo so to vsi? Kdo zaboga to pravi?

Ker to zagotovo nisem jaz ali kdo od ljudi, ki jih poznam.

Spet je prišlo do enakega šoka: očitno obstajajo ljudje, ki jim je ta plastičen izgled dejansko… všeč?

Ta zapis ni namenjen sramotenju ali kritiziranju žensk (in moških), ki imajo kakršnekoli botokse, filerje, lepotne operacije.

Je pa namenjen izrazu mojega mnenja o tem.

Vsak ima pravico, da s svojim telesom naredi, kar želi.

In vsak ima pravico, da ima svoje mnenje o čemerkoli.

In čeprav vem, da so tovrstni posegi dosti bolj priljubljeni v tujini, pa v zadnjem času opažam vedno več tega tudi pri nas.

Še vedno gre bolj za izjeme, a vendar sem sama naletela na vedno več primerov.

Zato sem želela napisati nekaj o tem.

Ker razumem.

Razumem, da je včasih težko biti ženska.

Razumem, da je okrog tebe konstantno neko primerjanje, da morda čutiš konstanten pritisk, kako moraš biti lepa in zrihtana in mladostna in brez gub in brez nevemčesavsegaše.

Iz vseh strani ti govorijo, kaj je narobe s tabo in tvojim povsem naravnim normalnim telesom.

Razumem.

Ravno zato pa o tem pišem.

Ne pišem zato, ker ne bi razumela, ampak ravno zato, ker razumem.

Ker je ravno v teh trenutkih pomembno, da se ustaviš, stopiš korak nazaj in se vprašaš, kaj ti je pomembno. Kaj so tvoje vrednote.

Da prepoznaš, kaj je iluzija in kaj je resničnost.

Da prepoznaš, kaj je utvara in lažno obljubljanje sreče, kaj pa je življenje v skladu s sabo.

Ker moraš prepoznati, da tvoja izbira v resnici ni: mladost ali starost.

Tvoja izbira je: plastika ali pristnost.

Ker ja, razumem, da videz ni popolnoma nepomemben.

Ampak kaj - vsaj meni osebno - izgleda dobro, ni plastična robotskost, kjer vsi izgledamo isto kot da so nas naredili po enem modelčku.

Kaj meni izgleda dobro: pristnost, srčnost, radost, vitalnost, iskrenost, narava.

Hvala za branje!

Če zapis rezonira s tabo, se naroči na prejemanje še več zapisov, ki ti dajo mislit, direktno v svoj inbox:

Pomemben dodatek: Prepoznati moraš tudi, da če kdaj izbereš lažno obljubljanje sreče (ker hej, vsi ga kdaj! ker to lažno obljubljanje sreče se pojavlja v tisočerih vabilih vsak dan), to ne pomeni, da se moraš zdaj sekirat in počutit grozno.

Pomeni, da to prepoznaš in uvidiš, da imaš tudi v tem trenutku dve možnosti. Navijam, da izbereš tisto, ki je do tebe bolj nežna in razumevajoča.

Se bereva,

Katja